Psihoterapija

Psihoterapija je namerna uporaba kliničnih metod in medosebnih značilnosti, ki slonijo na uveljavljenih psiholoških principih z namenom spremeniti klientovo vedenje, kognicije, emocije in /ali druge osebnostne značilnosti v smeri, ki so klientu zaželene (Prochaska in Norcross, 2003). To je samo ena od številnih definicij psihoterapija. Poskus oblikovanje ene, tiste najboljše, bi seveda naletel na neuspeh. Pomembno je vedeti, da se je psihoterapija kot veda razvijala organsko, čez čas in prostor in kot taka se bo razvijala tudi naprej. Dobila je sodobno obliko, prilagojeno sodobnemu času, ki pa že kliče po prenovi.

Če lahko psihoanalizo, kot obliko dela z nezavednim, štejemo kot zametek psihoterapije, so se iz te oblike dela s »psihičnim« razvile številne druge oblike psihoterapije. Naj naštejem samo najbolj znane pri nas. Vedenjska kognitivna terapija je usmerjena v spremembo kognicije in vedenja. Transakcijska psihoterapija natančno preučuje vpliv medosebnih vplivov torej transakcij. Logoterapija najde smisel okoli smisla samega. Geštalt psihoterapija človeka dojema kot celoto. Kar tudi je. Telesne terapije (plesna terapija, gibalna psihoterapija) pri delu s psihičnim poljem intenzivno in načrtno vključujejo telo. In gibanje. Analitična psihologija velik poudarek daje nezavednemu, arhetipom, sanjam in simbolom. Integrativna relacijska psihoterapija poskuša integrirati omenjena spoznanja in v ospredje postavlja kontakt. Tako intrapsihični (notranji) kot medosebni. Psihoterapija sprejemanja in udeleženosti v ospredje postavlja psihološko fleksibilnost. Mogoče omenimo samo še EMDR, ki se kot samostojna modaliteta še ni uveljavila, je pa oblika dela s travmami različnega izvora, ki jo kot tako uradno priznava tudi svetovna zdravstvena organizacija (WHO).

Če bi poskusili različne modalitete opredeliti še bolj sistematično bi jih lahko razvrstili v skupine glede na skupne značilnosti torej njihovo temeljno paradigmo:

  • Psihoanalitična paradigma;
  • Vedenjska in kognitivna paradigma;
  • Eksistencialno-humanistična paradigma;
  • Sistemska paradigma;
  • Integrativna paradigma.

Kot lahko vidimo so pristopi v psihoterapiji različni. Vsak pristop v ospredje postavlja nek temeljni element psihičnega, ga podrobno pojasni, konceptom prida metode dela. Malo manj so raziskani učinki različnih psihoterapevtskih metod.

Obstaja pa nekaj skupnih značilnosti, ki v psihoterapiji delujejo. Goldfried (1995) jih je radelil v pet skupin:

  • Terapevtski odnos, terapevtska vez
  • Upanje; pričakovanje, da psihoterapija pomaga
  • Perspektiva zunanjega opazovalca
  • Nove izkušnje
  • Testiranje realnosti

Lambert (2007) je v svoji raziskavi nakazal dejavnike, ki vplivajo na izzid v psihoterapiji:

  • klientovo življenje – zunajterapevtski dejavniki – 40% (pozitivni, naključni dogodki v klientovem življenju, klientovi viri, npr. socialni viri – podpora v socialni mreži itn.);
  • skupni dejavniki – 35% (dejavniki, ki so jih odkrili v večini psihoterapevtskih pristopov ne glede na psihoterapevtov teoretični okvir);
  • terapevtovi dejavniki – 20% (terapevtova empatija, toplina, sprejemanje klienta, opogumljanje klienta za tveganje, terapevtova kongruentnost oz. skladnost, terapevtova prepričanost in vera v to, kar dela itn.);
  • psihoterapevtske tehnike – 5% (dejavniki značilni za posamezni psihoterapevtski pristop kot so npr. hipnoza, progresivna desenzitizacija, krožna vprašanja, uporaba transferja, itn.).

Na antistres kliniki uporabljamo različne modalitete psihoterapije. Glede na posameznikovo problematiko. In klientove preference. Še posebej pa smo ponosni na razvoj nove modalitete psihoterapije, ki poleg obstoječih znanj in pristopov integrira najsodobnejša spoznanja (post) kvantne fizike in spoznanja na področju nevroznanosti, epigenetike in psihonevroimonologije, še posebej na področju delovanja usklajenosti delovanja srca in možganov.