Ena od temeljnih dimenzij delovanje psihe kot organa je vzpostavljanje (notranjega) okolja, ki omogoča homeostazo. Zdravje torej. Depresija ni naravno stanje človeškega sistema. Le homeostaza zagotavlja naraven pretok energije v telesu. Naraven pretok omogoča ustrezno biološko odzivanje vseh podsistemov, tako hormonalnega, živčnega, tudi mišičnega. Zagotavlja zdravje.

Da bi lahko dosegli homeostazo morajo vsi podsistemi med seboj delovati usklajeno. Vse to privede do sinergijskega učinka. Po domače, to pomeni, da se človek lahko razvija. S tem zadovolji eno svojih temeljnih potreb, kot jo je opisal že Maslow, potrebo po samorazvoju, samoaktualizaciji.

Da bi vsi že omenjeni podsistemi delovali usklajeno, je potreben stik z delovanjem teh podsistemov. Potrebne je kontakt s temi podsistemi. Govorim o notranjem, intrapsihičnem kontaktu. Kadar tega kontakta ni, ti podsistemi delujejo avtomatsko. Odzivajo se po principu zavarovanja in preživetja. Delujejo avtomatsko. Parasimpatični živčni sistem deluje avtonomno. Je podlaga za nezavedno delovanje. V veliki meri omogoča funkcije preživetja. Če temu podsistemu priključimo še vse travmatske izkušnje v življenju, nastane prav posebej intenzivna podlaga, da parasimpatikus »izklopi« vse nepotrebne funkcije v telesu. Poskrbi za varčevanje z energijo. Usmerja jo v obrambo. Pred nevarnostjo. Ki jo pogosto ni. V obstoječem času in prostoru. Misli in čustva, nezavedno, usmeri v reševanja problema. Ki ga ni. V tem času in prostoru. Depresija. Pomanjkanje volje, energije. Črne misli. Nezmožnost delovanja. Pa še mnogo kliničnih simptomov se pojavi, seveda.

Pa vendarle obstaja način, kako spet vzpostaviti ravnotežje v svojem telesu. Depresija je stanje. Ni bolezen. Depresija je način, kako telo želi preživeti. Seveda je lahko bolj ali manj intenzivna. Pa vendarle je izhod iz tega stanja mogoč.

Začnimo z vzpostavljanjem kontakta. S seboj. S svojimi mislimi. Kam me peljejo? Od kod prihajajo? Čemu so tukaj? Nadaljujmo z prepozanavanjem svojih čustev. Kako se sploh počutim? Sem jezen? Mogoče pa sploh nisem. Se mi zdi, da sem žalosten. A ha! Čemu? Kakšni so telesni znaki pomanjkanja volje? Bolijo me mišice. Sklepi. Čutim tiščanje v prsih. Cmok v grlu. Imam mrzle roke.

Vse to so znaki depresije. Vendar boste z nežnim opazovanjem teh znakov lahko ugotovili od kod prihajajo in zakaj. Z odgovori na ta vprašanja pa boste razrešili »notranji« konflikt. Ob razrešitvi le tega, pride do sproščanja ogromne količine energije, ki se je »fiksirala«, nabrala tam nekje. In takrat. Videli boste, da sedaj niste več ogroženi. Povrne se volja. Do življenja, do dejavnosti, tudi do razvoja.

V kolikor pa le ne boste zmogli vsega sami, se zavedamo, da ni enostavno, se lahko obrneta na strokovnjake na Antistres kliniki. Skupaj bomo šli v najtemnejše kotičke in globine. In vas varno pripeljali nazaj. Na svetlobo. Do zdravja. In zadovoljstva.